Včeraj se je v delavnici oglasil prijatelj z Opel Insignio. Prosil me je naj preverim ali je dobro namestil nov senzor pretoka zraka. Z veseljem sem mu ustregel, vseeno pa me je zanimalo zakaj ga je sploh zamenjal. Precej navdušen mi je pokazal svoj nov OBD vmesnik, ki ga je za nekaj evrov kupil na eBayu. Ta mu je preko aplikacije na telefonu izpisal kodo P0100 – air flow sensor malfunction. Nekaj klikov po spletu ga je pripeljalo do natančne lokacije senzorja, Youtube videa kako se ga zamenja in spletne trgovine z avtodeli. Naslednji dan je senzor v nekaj minutah zamenjal kar sam. Tako se je ognil čakanju na mehanika in stroškom popravila. 

Na poti v službo pa se je spet prižgala lučka in izpisala spet ista napaka… 

Zgodilo se ni nič nenavadnega; s samim senzorjem pretoka zraka ni bilo nikoli nič narobe in zato njegova menjava ni odpravila napake. Ampak kako naj bit to vedel?

Med avtodiagnostiko in googlanjem opisov kod napak je taka razlika, kot če se pred napadalcem, namesto z Beretto, braniš z vodno pištolico🔫. Vsake toliko bo morda katerega odgnala, a velikega hrusta ali nekoga z resno slabimi nameni gotovo ne. Odkrivanje in odpravljanje napak na vozilu zahteva poglobljeno znanje in izkušnje, ter izvedensko rabo diagnostični orodij, ne brskalnika. Koda napake, brez možnosti merjenja parametrov in poznavanja delovanja specifičnega sistema je sama zase nekoristen podatek.

Smešno nizke cene OBD vmesnikov in preprostost njihove rabe marsikoga zavedejo, da mu ne bo treba nikdar več trošiti denarja za odkrivanje napak na avtu. A resnica je, da gre pri tovrstnih napravicah le za prodajni hit, ki je za voznike, ki se na delovanje vozila ne spoznajo, kvečjemu neuporaben.